Kdaj ste se nazadnje naučili nekaj povsem novega? Morda ste prvič plačali položnico s telefonom, odkrili novo pot na izletu, se naučili nekaj besed tujega jezika ali preizkusili recept, ki ga še nikoli niste pripravljali. Če ste ob tem potrebovali nekaj poskusov, nič hudega. Vaši možgani so bili takrat zaposleni – učili so se.
Dolgo je veljalo prepričanje, da so možgani predvsem v mladosti kot nekakšna goba, ki z lahkoto vpija nova znanja, pozneje pa naj bi bila njihova sposobnost spreminjanja vse manjša. Danes vemo, da je zgodba precej bolj zanimiva.
Naši možgani se namreč lahko spreminjajo in prilagajajo tudi v poznejših letih. To sposobnost imenujemo nevroplastičnost. Raziskave kažejo, da starejši odrasli kljub spremembam, ki jih prinaša staranje, ohranjajo sposobnost pridobivanja novih znanj in spretnosti. Leta torej niso stikalo, ki bi nekega dne ugasnilo našo sposobnost učenja.
Možgani imajo radi izzive
Seveda se pri sedemdesetih morda ne učimo na popolnoma enak način kot pri sedemnajstih. Za novo spretnost lahko potrebujemo nekoliko več časa ali ponovitev. Toda to še zdaleč ne pomeni, da se ne moremo naučiti česa novega.
Za možgane je še posebej zanimivo takrat, ko jih postavimo pred nekaj, česar še ne poznajo. Ko prvič iščemo pot s pomočjo zemljevida na telefonu, se učimo plesnega koraka, poskušamo izgovoriti stavek v tujem jeziku ali ugotoviti, kaj pomeni nova ikona na zaslonu, morajo naši možgani iskati rešitve, povezovati informacije in ustvarjati nove povezave.
In prav zato ni toliko pomembno, kaj se učimo. Pomembno je, da nas stvar zanima in da od nas zahteva nekaj truda.
Poskusite! Kako dober je vaš spomin?
Naredimo majhen preizkus. Spodnjih besed ne zapisujte. Počasi jih preberite samo enkrat:
ključ – limona – vlak – očala – pes – sveča – knjiga
Zdaj odmaknite pogled od besedila in poskusite našteti vseh sedem.
Koliko ste si jih zapomnili?
Zdaj poskusimo drugače. Namesto da si besede zapomnite vsako posebej, si iz njih v mislih ustvarite čim bolj nenavadno zgodbo:
Velikanski KLJUČ štrli iz LIMONE, ki leži na tračnicah, po katerih pelje majhen VLAK. Strojevodja ima ogromna OČALA, za njim v vagonu sedi PES, ki v tački drži prižgano SVEČO in bere KNJIGO.
Foto: Ustvarjeno z umetno inteligenco
Nenavadno? Seveda. Toda ravno zato si jo boste morda zapomnili.
Čez nekaj minut, ko boste že brali naprej, poskusite ponovno priklicati sedem besed. Morda boste presenečeni, koliko jih je ostalo v spominu. Povezovanje informacij v slike in zgodbe je namreč eden od načinov, s katerimi si lahko pomagamo pri pomnjenju.
In takšne drobne trike lahko uporabimo tudi v vsakdanjem življenju.
Ta teden se naučite nekaj, česar včeraj še niste znali
Ni treba, da je to nekaj velikega. Pravzaprav je lahko veliko bolj zabavno, če si zadate majhen cilj.
Poskusite nekaj novega: na telefonu poiščite funkcijo, ki je še nikoli niste uporabili. Naučite se poslati svojo lokacijo prijatelju ali poiskati pot do kraja, kjer še niste bili.
Naučite se nekaj na pamet: telefonsko številko osebe, ki jo pogosto kličete, štiri verze pesmi, ki vam je všeč, ali imena treh zvezd na nočnem nebu.
Naučite se nekaj z rokami: nov vozel, preprost origami, drugačen način zlaganja prtička, nekaj taktov na glasbilu ali nov recept.
Naučite se nekaj samo iz radovednosti: zakaj ima morje plimo in oseko? Zakaj zehamo? Kako ptice vedo, kam morajo odleteti? Katera zvezda je najsvetlejša na našem nebu? Poiščite odgovor na vprašanje, ki se vam je že kdaj porodilo, pa ga nikoli niste raziskali.
Naredite nekaj drugače: pojdite na sprehod po poti, po kateri še niste šli. Poskusite uporabljati računalniško miško z drugo roko. Pri znanem opravilu spremenite vrstni red korakov. Že majhna sprememba rutine od nas zahteva več pozornosti.
Najpomembnejše pa je, da izberete nekaj, kar vas resnično zanima. Učenje ni samo sedenje za mizo, zvezek in učbenik. Učimo se vsakič, ko poskušamo razumeti, obvladati ali narediti nekaj, česar včeraj še nismo znali.
Radovednost nima roka trajanja
Vseživljenjsko učenje zato ni nujno nadaljevanje šole. Je lahko odločitev, da ostanemo radovedni. Da še vedno vprašamo »Kako pa to deluje?«, »Zakaj je tako?« ali »Bi se lahko tega naučil tudi jaz?«
In ni treba, da nam uspe v prvem poskusu. Če se pri novi aplikaciji trikrat zmotimo, če prvi akord na kitari zveni obupno ali če moramo novo navodilo prebrati še enkrat, to ne pomeni, da se ne znamo učiti.
Pomeni samo, da se učimo.
Morda je najlepši del učenja prav trenutek, ko nekaj, kar nam je bilo še včeraj tuje, nenadoma znamo narediti sami.
Zato si danes zastavite samo eno vprašanje:
Česa še ne znam, pa bi me veselilo znati?
In potem naredite prvi, čisto majhen korak.
Članek je bil napisan v sklopu projekta »Ozaveščanje za VŽU«, ki ga vodi Andragoški center Slovenije, sofinancirata pa ga Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada plus (ESS+).
