Dr. Silvo Šinkovec – človek vedoželjnosti in vseživljenjskega učenja
Dr. Silvo Šinkovec je leta 2005 prejel priznanje Andragoškega centra Slovenije za izjemne dosežke na področju vseživljenjskega učenja. Njegovo življenje je zaznamovano z neizčrpno radovednostjo in željo po razumevanju sveta. Že v mladosti je našel navdih v knjigah, ki so postale njegov zaklad. Še posebej ga je prevzela knjiga Andreja Capudra Povest o knjigah, ki mu je odprla nova vprašanja – zakaj so stvari takšne, kot so, in kaj pomeni spoznati in razumeti človeka.
Od defektologije do filozofije in duhovništva – bogata življenjska zgodba
Pot dr. Šinkovca je vse prej kot običajna. V osnovni šoli je sanjal, da bi postal učitelj športne vzgoje, saj je oboževal šport. A zaradi odličnih ocen so ga usmerili na gimnazijo, kjer je maturiral iz pedagogike – kar je bila takrat redkost. Ta izkušnja ga je navdihnila za študij specialne pedagogike, znane tudi kot defektologija. Čeprav v poklicu defektologa nikoli ni deloval, je bil hvaležen za pridobljeno znanje, ki mu je pomagalo pri širjenju obzorij.
Ljubezen do branja je gojil že doma. Navdušen je raziskoval bratove knjige iz zbirke Kondor, pozneje pa ga je pritegnila tudi Mohorjeva družba in Ognjišče, še posebej knjige z versko vsebino. Poleg branja je redno zapisoval misli, kar mu je pomagalo bolje razumeti prebrano. Čeprav njegovi starši niso bili bralci, ga to ni oviralo – nasprotno, samoiniciativno je ustvarjal svojo “zasebno univerzo”.
Med študijem specialne pedagogike je na duhovnih vajah pri patru Rupniku doživel ključno prelomnico. Spoznal je pomen tišine, osebnega branja svetega pisma in poglabljanja v duhovno razmišljanje brez razlag. Ena od teh duhovnih vaj ga je vodila do odločitve za duhovništvo. Kljub temu je zaključil študij, diplomiral in služil vojaški rok. Medtem je pridobival pedagoške izkušnje kot nočni vzgojitelj v dijaškem domu.
Njegova pot k jezuitom se je začela z noviciatom – eno leto v Italiji, kjer se je naučil italijanščine, in eno leto v Mariboru. Sledil je študij filozofije in teologije, najprej v Ljubljani, nato pa na Irskem in v Rimu. V petih letih je živel v petih različnih krajih in uporabljal štiri jezike. Te izkušnje so ga oblikovale v človeka z izjemnim razumevanjem sveta in človeka.
Stoječe učenje – preprosto odkritje z velikim učinkom
Med študijem v Rimu je odkril nenavadno, a izjemno uporabno metodo dela – stoječe učenje. V majhni sobici z razgledom na kupolo bazilike svetega Petra je po naključju našel staro pisalno mizo, prilagojeno za delo stoje. Čeprav je bila videti preprosta, je postala nepogrešljiva za njegov študij.
Študiral je stoje, kar mu je omogočilo večjo zbranost, bolj dinamično razmišljanje in hitrejše povezovanje idej. Navdušen nad učinkovitostjo stoječega dela je razmišljal, kako bi lahko to metodo koristno uporabili tudi drugi, zlasti tisti, ki težko dolgo sedijo ali so bolj nemirni. Stoječe delo izboljša koncentracijo in ohranja miselno energijo.
Ta izkušnja nas uči, kako lahko majhne spremembe v okolju bistveno izboljšajo učinkovitost in kakovost našega dela. Stoječe učenje je še danes aktualen pristop za izboljšanje delovne osredotočenosti.
Učenje kot iskanje smisla in vrednot
Za dr. Šinkovca je učenje več kot zbiranje informacij. Poudarja, da je bistveno, da med poplavo podatkov prepoznamo tisto, kar ima resnično vrednost. Učenje naj nas vodi k iskanju smisla, ki bogati življenje in mu daje globlji pomen.
Njegova zgodba nas opominja, da moramo ohranjati vedoželjnost, raziskovati neznano in pogumno iskati odgovore. Prav ta radovednost je ključ do osebne rasti in razumevanja sveta okoli nas.
Priznanje Andragoškega centra Slovenije – potrditev predanega dela
Priznanje Andragoškega centra Slovenije, ki ga je dr. Šinkovec prejel leta 2005, je bilo priznanje njegovemu dolgoletnemu delu na področju vseživljenjskega učenja. Zavod za šolstvo ga je nominiral zaradi njegovega dela pri izobraževanju odraslih, vodenju seminarjev in oblikovanju Etičnega kodeksa za učitelje.
To priznanje je zanj pomenilo veliko potrditev, hkrati pa ga je spodbudilo k nadaljnjemu delu. Kot pravi sam, se najbolj prepozna v delu z ljudmi zunaj formalnega izobraževalnega sistema, kjer ima neposreden vpliv in lahko širi znanje med širšo populacijo.
Pot, ki vodi naprej
Dr. Šinkovec je živi dokaz, da učenje ni le pridobivanje znanja, temveč tudi iskanje smisla in ustvarjanje boljšega sveta. Njegova zgodba je navdih za vse, ki verjamejo v moč vseživljenjskega učenja in v to, da lahko vsak posameznik s svojim delom vpliva na prihodnost.
Članek je nastal na podlagi intervjuja, ki ga je z dr. Silvom Šinkovcem izvedla koordinatorka VŽU za Osrednjeslovensko regijo Janja Štefan v novembru 2024. Besedilo je nastalo v okviru projekta »Ozaveščanje, obveščanje različnih javnosti in spodbujanje k večji vključenosti v vseživljenjsko učenje (2024‒2028)«, ki ga vodi Andragoški center Slovenije. Projekt sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada plus (ESS+).
Foto: Janja Štefan
